Viniška republika 1919 je bila kratkotrajna uporniška in simbolna »republika« v Vinici, povezana z dogodki med 19. in 26. aprilom 1919. Ni šlo za pravo mednarodno priznano državo, temveč za izraz povojnega nezadovoljstva, republikanskih idej in spora z lokalnimi oblastniki, zato je dogodek ostal pomemben del zgodovine Vinice in Bele krajine.
Članek temelji predvsem na publikaciji Janeza Weissa Viniška republika: pregled ob 90-letnici (Vinica, 2009). Kjer viri niso povsem enotni, je to v besedilu posebej označeno.
Ključna dejstva
- Kje: Vinica v Beli krajini.
- Kdaj: vrhunec dogajanja je bil na velikonočni ponedeljek, 21. aprila 1919; ključni dogodki so potekali med 19. in 26. aprilom 1919.
- Kaj: lokalni upor proti občinskim oblastnikom in proti monarhični ureditvi nove države, ne pa formalna razglasitev mednarodno priznane države.
- Zakaj: zaradi povojne stiske, nezaupanja do oblasti, sporov okoli žigosanja denarja, republikanskih vplivov iz sosednje Hrvaške in lokalnih napetosti v Vinici.
- Simbolni predsednik: v virih se za manifestacijo 1. novembra 1918 omenja Jure Pavlešič iz Perudine; Weiss pa izrecno opozarja, da 21. aprila 1919 ljudstvo ni izvolilo dejanskega predsednika republike.
- Kako se je končalo: z vojaško prisotnostjo, aretacijami 26. aprila 1919 in sodnim procesom, ki se je končal maja 1920.
Kaj je bila Viniška republika?
Viniška republika je ime, ki se je ohranilo v lokalnem spominu za uporniško dogajanje v Vinici aprila 1919. Po Weissovi razlagi ni šlo za pravo državo z urejenimi institucijami, temveč za kratkotrajno lokalno gibanje, v katerem so domačini izražali podporo republikanski ureditvi in nasprotovanje novemu režimu kraljevine ter nekaterim vplivnim ljudem v občini.
Prav zato je treba izraz razumeti previdno. Viniška republika 1919 je bila predvsem simbolna in politična oznaka za trenutek, ko je del prebivalstva skušal po svoje urediti občinske razmere in se zoperstaviti temu, kar je videl kot krivico, zmedo in zlorabo oblasti.
Pomembna predzgodovina teh dogodkov je bila že manifestacija 1. novembra 1918, ko so v Vinici prisegali na svobodo in republiko. Iz Weissovega sklepa izhaja, da je del domačinov to prisego razumel zelo dobesedno in jo pozneje povezoval s svojo dolžnostjo, da ostane zvest republikanski ideji.
Zakaj je nastala Viniška republika?
Publikacija jasno pokaže, da upor ni nastal iz enega samega razloga. Povodov je bilo več, povezovali pa so se v napetem času po koncu prve svetovne vojne.
Povojna stiska in negotovost
Po razpadu Avstro-Ogrske je tudi na Slovenskem zavladala velika negotovost. Oskrba je bila slaba, oblast šibka, dežela pa je bila obremenjena z begunci, povratniki in posledicami vojne. Bela krajina je bila revna že prej, leta 1919 pa so jo pestile podobne težave kot druge dele Slovenije.
Weiss posebej izpostavlja, da je bila Vinica kraj z velikim številom ekonomskih izseljencev. Mnogi so se iz tujine vračali ne le z denarjem, temveč tudi z večjo osebno samozavestjo in občutkom za pravice. Ta zavednost je po njegovi razlagi pomembno vplivala na pripravljenost domačinov, da se uprejo obstoječim razmeram.
Lokalno nezaupanje in spori okoli žigosanja
Pomemben sprožilec je bilo žigosanje denarja v začetku leta 1919. V Vinici je bil po Weissovih navedbah glavni poverjenik komisije nadučitelj Franjo Lovšin, postopek pa je potekal tudi pri Petru Maliču. Med ljudmi so krožile govorice, da občinski pečat potuje po zasebnih hišah, da se denar žigosa tudi Hrvatom po izteku roka in da imajo nekateri od tega osebno korist. Enako sumničavo so ljudje gledali tudi na žigosanje živinskih izkaznic.
Politične napetosti po nastanku nove države
Po ustanovitvi nove države se del prebivalstva ni poistovetil z monarhično ureditvijo pod Karađorđevići. Weiss piše, da se je po Vinici širila propaganda Radićeve Hrvatske pučke seljačke stranke, ki je zagovarjala republiko, hkrati pa se je omenjalo tudi odkrito nezadovoljstvo nad združitvijo s Srbijo. Med glavnimi nosilci republikanskih idej v virih izstopata Peter Balkovec iz Vinice in Ivan Kobe iz Vukovcev.
Vloga župnika Jurija Koeniga
Jurij Koenig v virih nastopa kot pomembna, a tudi sporna osebnost. Weiss navaja, da so ga nasprotniki obtoževali protidržavnih izjav, simpatij do Karla Habsburškega in podpore Stjepanu Radiću. Hkrati pa raziskava opozarja, da Koenig 21. aprila 1919 ni imel vodilne vloge pri samem poteku upora, čeprav je pozneje postal eden najbolj izpostavljenih obtožencev.
Kako je potekal upor v Vinici?
Weiss v knjigi posebej poudari, da so se ključni dogodki odvili med soboto, 19. aprila, in petkom, 25. aprila 1919. Najpomembnejši dan je bil 21. april 1919.
Predhodne napetosti
Že približno teden pred dogodki se je po Vinici govorilo, da bo 21. aprila prišlo do prisege novi državi in kralju Petru. To je del prebivalcev močno vznemirilo. V noči z velike sobote na veliko noč, 19. aprila 1919, se ni streljalo le iz cerkvenih možnarjev, temveč tudi pred hišami tistih, ki so jih imeli za »Srbofile«.
Velikonočna nedelja, 20. april 1919, je bila po ohranjenih virih bolj mirna, čeprav je poznejša obtožnica Koenigu pripisovala tudi hujskanje z velikonočnimi besedami. Weiss opozarja, da tega nepristranske priče na glavni obravnavi niso potrdile.
21. april 1919: jutranji zbor pri županu
Na velikonočni ponedeljek je občinski sluga Jurij Trempus po jutranji maši razglasil, da župan Franc Mihelič ob 8. uri sklicuje občinsko sejo. Ker tak način sklica ni bil običajen, je to sprožilo nemir. Ljudje so prišli v županovo gostilno v velikem številu; po pričevanjih jih je bilo okoli 300, še več pa jih je ostalo pred vrati.
Župan je začel govoriti o podpisovanju za železniško povezavo iz Črnomlja mimo Vinice proti Ogulinu. Zbrani so temu nasprotovali, ker naj ne bi bilo uradnega poziva oblasti in ker se niso hoteli zavezati k prodaji zemlje. Ob tem so se hitro odprla še druga vprašanja: občinski pečat, žigosanje denarja in nezaupanje do županovega uradovanja.
Iskanje občinskega pečata
Ko je množica zahtevala občinski pečat, je župan dejal, da je pri Petru Maliču. Ljudje so nato z županom odšli do Maličeve gostilne, Malič pa je dejal, da je pečat pri nadučitelju Lovšinu. Od tam se je del množice obrnil proti Lovšinu, od njega pa naprej k trgovcu Juriju Šterku, ki je dejal, da je pečat že oddal okrajnemu glavarstvu v Črnomlju.
Pri Šterkovi hiši je prvič vidneje posredovalo orožništvo. Ker odgovora iz Črnomlja ni bilo takoj, je bil po Lovšinovem pričanju odgovor na brzojavko celo ponarejen, da bi se ljudje pomirili. Prav epizoda z občinskim pečatom pokaže, kako močno je bilo lokalno nezaupanje do oblasti in občinskih veljakov.
Govori pred kapelico in zahteva po zamenjavi župana
Ko se je množica vrnila na trg, je Lovšin bral akte o železnici, toda razpoloženje se ni umirilo. Po orožniških poročilih in poznejših pričevanjih je Ivan Kobe nastopil z govorom proti obstoječi upravi in poudarjal, da ljudstvo hoče republiko, ne pa takšne oblasti. Peter Žugelj je nato zahteval, da se župana Franca Miheliča odstavi.
Orožniki so ga opozorili, naj ne hujska množice, in ljudje so se nato dogovorili, da bodo pripravili predlog za odstavitev župana in se še isti dan ponovno sestali.
Mladi fantje, pesmi in iskanje kraljevih podob
Dopoldne se je na trgu pojavila tudi skupina mlajših fantov, ki je pela žaljive pesmi o kralju Petru in iskala sliki regenta Aleksandra in kralja. Najprej so jih iskali pri Petru Maliču, nato še na pošti. Po pričevanjih je Peter Balkovec iz Vinice ob tem izjavil: »Mi ne rabimo kralja. Mi hočemo republiko.«
Popoldanski sestanek v šoli
Okoli 15. ure se je v šolski stavbi začel nov zbor, na katerem so izvolili nov občinski odbor. Po ohranjenih virih so bili vanj izbrani Peter Balkovec iz Zilj, Peter Žugelj iz Podklanca, Jože Juršinič iz Perudine, Peter Balkovec iz Vinice in Ivan Kobe iz Vukovcev. Za gerenta oziroma začasnega opravljavca poslov so izbrali Franca Vlahoviča, tajniške posle pa je po odklonitvi Franca Ostroniča prevzel Peter Malič.
Med tem je pred šolo razneslo možnar in huje ranilo Jurija Flajnika iz Hrasta. Kljub temu je bil popoldanski del sestanka po virih razmeroma miren.
22. do 26. april 1919
- 22. april: v Vinici ni bilo večjih izgredov; po navedbah prič je bil tisti dan semenj.
- 23. april: novoizvoljeni odbor je odšel na okrajno glavarstvo v Črnomelj; po Kobetovem pričevanju je glavar dejal, da so tudi sami že razmišljali o odstavitvi župana, odbora pa kljub temu niso potrdili.
- 25. april: na Vinico je prišel oddelek vojske in bil nastanjen tudi v gostilni Petra Balkovca.
- 26. april: sledile so aretacije vodilnih udeležencev, s čimer se je uporniško dogajanje dejansko končalo.
Kdo je bil predsednik Viniške republike?
Na to vprašanje je treba odgovoriti natančno. Po pričevanjih, ki jih navaja Weiss, je bil ob manifestaciji 1. novembra 1918 za simbolnega predsednika krajevne republike postavljen najstarejši mož v občini, 87-letni Jure Pavlešič iz Perudine. V nekaterih izjavah nastopa kot »naš Wilson«, torej kot simbolni predsednik v času prisege na svobodo in republiko.
Vendar Weiss v zaključku knjige izrecno zapiše, da 21. aprila 1919 ljudstvo ni izvolilo »predsednika republike« in da Viniška republika kot formalna država pravzaprav ni obstajala. Zato je najbolj pošteno reči takole: v virih se kot simbolni predsednik novembrske manifestacije omenja Jure Pavlešič, formalnega predsednika Viniške republike aprila 1919 pa zgodovinsko gradivo ne potrjuje.
Glavni akterji in vloga domačinov
- Ivan Kobe: dolgoletni občinski odbornik iz Vukovcev, eden najglasnejših govornikov 21. aprila 1919 in pomemben zagovornik zamenjave župana.
- Peter Balkovec iz Vinice: gostilničar in izrazit republikanec, v virih večkrat omenjen kot eden najvidnejših protagonistov dogajanja.
- Peter Žugelj: eden izmed osrednjih mož množice; sodeloval je pri iskanju pečata in zahteval odstavitev župana.
- Franjo Lovšin: nadučitelj, pomembna javna osebnost v Vinici, povezana z novembrsko prisego 1918, žigosanjem denarja in branjem železniških aktov 21. aprila 1919.
- Franc Mihelič: župan in gostilničar, proti kateremu se je usmeril velik del jeze zbrane množice.
- Jurij Šterk: trgovec, pri katerem je množica iskala odgovore o občinskem pečatu; v virih nastopa kot eden izmed vplivnih lokalnih veljakov.
- Peter Malič: član komisije za žigosanje denarja, pozneje vključen tudi v popoldanski odbor kot tajnik.
- Jurij Koenig: dolgoletni viniški župnik, politično sporna osebnost v povojnem času; čeprav ni bil glavni vodja 21. aprila, je postal eden najodmevnejših obtožencev.
- Jurij Trempus: občinski sluga, ki je 21. aprila javno razglasil sklic seje.
- Franc Telban in viniški orožniki: predstavniki državnega reda, ki so 21. aprila posredovali pri Šterkovi hiši in pozneje sodelovali pri aretacijah.
Domačini niso bili enotni. Del prebivalstva je odkrito podpiral republiko in zahteval zamenjavo občinske oblasti, drugi so skušali množico miriti, tretji pa so bili predvsem prestrašeni zaradi nasilnega razpoloženja in negotovosti.
Kako se je Viniška republika končala?
Dogajanje se ni končalo z enim samim dejanjem, temveč s stopnjevanjem državnega odziva. Najprej odbor v Črnomlju ni dosegel uradne potrditve. Nato je 25. aprila v Vinico prišla vojska, dan pozneje pa so sledile aretacije več vodilnih udeležencev.
Po Weissovih navedbah so 26. aprila 1919 aretirali Petra Balkovca iz Vinice, Jurija Koeniga in več drugih vidnih udeležencev, med njimi Petra Balkovca iz Zilj, Ivana Kobeta, Petra Žuglja, Janeza Benca, Jožeta Juršiniča, Franceta Vlahoviča, Janka Cestnika in Franceta Ostroniča. Po teh aretacijah se je položaj v Vinici umiril, ohranjena poročila pa omenjajo le še posamezne manjše izpade.
Postopki, sodba in kazni
Aretirani so bili najprej zaprti v Črnomlju, nato pa zaslišani še na okrožnem sodišču v Novem mestu. Posebej odmeven je bil primer župnika Koeniga, saj so domačini zbrali okoli 600 podpisov v njegovo podporo in poskušali dokazati, da za izgrede ni bil kriv.
Glavna obravnava je 19. in 20. maja 1920 potekala pred deželnim sodiščem v Ljubljani. Po sodbi so bili obsojeni:
- Ivan Kobe na 2 meseca težke ječe,
- Peter Žugelj na 3 tedne težke ječe,
- Peter Balkovec iz Vinice na 3 leta strogega zapora,
- Florijan Malešič na 1 leto strogega zapora.
Drugi obtoženci so bili oproščeni. Iz Weissovega besedila izhaja tudi, da so bile poznejše pritožbe umaknjene v času splošne amnestije ob obisku kralja Aleksandra.
Posledice za Vinico
Posledice so bile osebne, politične in spominske. Posamezniki so bili aretirani, zaprti in sojeni, v kraju pa je ostal močan občutek delitve med podporniki novega režima in podporniki republikanske ideje. Jurij Šterk je svojo trgovino po dogodkih več dni držal zaprto, ker se ni čutil varnega, občinsko upravljanje pa je prešlo v novo začasno ureditev.
Za lokalno skupnost je bil dogodek pomemben tudi zato, ker je pokazal, kako hitro se lahko povojna stiska, govorice in politična nezaupnica združijo v odprt upor. Viniška republika je zato ostala v zgodovinskem spominu kot opozorilo in kot izraz močne lokalne politične zavesti.
Zakaj je Viniška republika pomembna danes?
Viniška republika je pomembna za Vinico zato, ker razkriva, kako je kraj doživljal velike prelomnice 20. stoletja. Dogodek ni zanimiv le kot epizoda upora, ampak kot zgodba o tem, kako so domačini razumeli svobodo, oblast, pravičnost in skupnost v času, ko se je stari svet rušil, novi pa še ni bil utrjen.
Za današnjo Vinico je pomembno, da se ta dogodek bere dokumentirano in brez poenostavljanja. Weiss v zaključku tudi opozori, da v viniških dogodkih ne moremo iskati jasnega komunističnega programa: izraz »boljševizem« se je v tedanjih poročilih uporabljal predvsem za republikanske ideje in za vpliv Radićeve politike, ne pa za dejansko komunistično organizacijo v Vinici. Prav zaradi tega je smiselno Viniško republiko povezati tudi z drugimi vsebinami o kraju, kot so Bogata zgodovina, KUD Oton Župančič Vinica in Zgodovina in običaji, saj skupaj gradijo širšo zgodbo o identiteti Vinice.
Pogosta vprašanja
Kaj je bila Viniška republika?
Viniška republika je bilo kratkotrajno lokalno uporniško in simbolno republikansko gibanje v Vinici aprila 1919, ne pa formalna država v pravem pomenu besede.
Kdaj je nastala Viniška republika?
V lokalnem spominu jo povezujemo predvsem z dogodki med 19. in 26. aprilom 1919, vrhunec pa je dosegla 21. aprila 1919.
Zakaj je nastala Viniška republika?
Nastala je zaradi povojne stiske, nezaupanja do oblasti, sporov okoli žigosanja denarja, republikanskih idej in napetosti med domačini ter lokalnimi oblastniki.
Kdo je bil predsednik Viniške republike?
V virih se kot simbolni predsednik novembrske manifestacije 1918 omenja Jure Pavlešič iz Perudine, vendar Weiss izrecno opozarja, da aprila 1919 formalni predsednik republike ni bil izvoljen.
Kako dolgo je trajala Viniška republika?
Njeno najintenzivnejše obdobje je trajalo le nekaj dni, od velikonočnega konca tedna do aretacij 26. aprila 1919.
Kako se je Viniška republika končala?
Končala se je z vojaško prisotnostjo, aretacijami vodilnih udeležencev in poznejšim sodnim procesom.
Zakaj je Viniška republika pomembna za Vinico?
Ker je pomemben del lokalne zgodovine in kaže, kako so prebivalci Vinice doživljali povojno negotovost, oblast in idejo republike.
Film in knjiga
Film: RTV SLO 365 – dokumentarni prispevek
Knjiga: VINIŠKA REPUBLIKA – PREGLED OB 90-LETNICI
Dostop: film in knjiga sta brezplačno dostopna.
Pri vprašanju o predsedniku in sami razglasitvi republike je bilo uporabljeno previdno branje virov, saj Weiss izrecno opozarja, da 21. aprila 1919 ni bila razglašena formalna republika in da tisti dan ni bil izvoljen dejanski predsednik republike.